Monday, July 10, 2006


Laika in jaz ;))) Posted by Picasa


Steve in reklama za sentjurski studentski servis ;))) Posted by Picasa


predaja Metodinega darila v Children's Townu in veselje celotnega 2. razreda ;))) Posted by Picasa


mass euphoria in tudi jaz navijam za Nemcijo (si skoraj ne drznem za koga drugega ob vseh teh nemskih navijacih ;))) Posted by Picasa


nasa dnevna soba v Ndoli in nemske navijacice ob nogometnem prvenstvu, Carol, Ramona, Tina in v ozadju bwana Carlo- the boss Posted by Picasa


Na obisku pri Eugene v Ndoli; Carol, Tina in jaz Posted by Picasa


zambijska ponudba na sejmu Posted by Picasa


sejemski kitch ;) Posted by Picasa


veselje na sejmu ;))) Posted by Picasa


Looking African enough?? Na sejmu v Ndoli. Posted by Picasa


Sejem Trade Fair v Ndoli in zambijska turisticna ponudba Posted by Picasa


ogled druge kmetije, ki jo trenutno vodi Rob, kmet iz Zimbabweja Posted by Picasa


posteljici za novorojencke Posted by Picasa


porodniska soba v podezelski kliniki- Masansa Posted by Picasa


sola na Johnovi kmetiji- Mkushi Posted by Picasa


Masansa-vladna sola v kateri se izobrazuje 1050 otrok Posted by Picasa


Mkushi-vasica za delavce na Johnovi kmetiji Posted by Picasa


SOS village, podpisovanje knjige gostov Posted by Picasa


notranjost ene izmed his v SOS village. V eni hisi zivi 12 otrok, ena mati in ena teta. Vsi otroci so sirote, vendar zivijo in izkusajo druzinsko okolje. Ena izmed najlepsih sirotisnic, ki smo jih obiskali dosedaj Posted by Picasa


obisk sirotisnice SOS Children's village v Kitwe.Otroci zivijo v urejenem naselju, v druzinah na celui katerih so matere. Posted by Picasa

Raziskovalna misija- Mkushi

Mkushi

Nekega zgodnjega petkovega jutra smo se tako podali na naso raziskovalno misijo, Eugene za volanom nasega pick-upa, bwana Carlo (the boss), Tina, nasa arhitektka, Marcel, ter moja malenkost. Destinacija: Mkushi, 400 km jugozahodno od Ndole, nasega sedanjega bivalisca.

Namen nasega popotovanja je bil dvojen; ogled dveh megalomanskih kmetij na vec kot 3000 hektarih, ki jih namerava kupiti nasa organizacija in ki bodo sluzile kot vir dohodka za nase projekte ter ocena situacije na podezelju, saj nameravamo poleg kmetij postaviti enega izmed nasih centrov, solo, »sirotisnico« (ceprav sama najbolj ne maram te besede) ter manjso kliniko.

Ob hitri voznji po ravnih in odlicno asfaltiranih cestah (donacija razlicnih nevladnih organizacij in severno-evropskih drzav), se oci popotnikov lahko pasejo ob raznovrstni ponudbi, ki se razprostira ob cesti. Vsakih nekaj kilometrov se ponudba malce spremeni, prvih nekaj kilometrov je ob cesti mogoce kupiti raznovrstne pletene kosare in preproge, nato sledi sladki krompir, pa podgane in krti, ki bingljajo obeseni za zadnje tacke na palici in nadebudni mladi prodajalci malodane skocijo pred tvoj hitro drveci avtomobil, da bi na vso silo prodali kaksno mesno poslastico. Nato sledi domaci med, nekaj kilometrov dalje lubenice, nato ti naekrat pozornost ujamejo prazni »karnistri« za motorno olje, obeseni na palice, kar pomeni poceni dizel ali bencin (najbrz ukraden iz kaksnih obcestnih tovornjakov)- vendar naj vas cena ne zavede, saj je dizel mnogokrat zmesan kar z vodo, zato nic cudnega, ce ti vozilo po nekaj kilometrih poceni in gladke voznje kar naenkrat obstane na cesti, hm, kako ze pravijo, malo denarja malo muzke.

Voznja po Zambiji res nikoli ne postane monotona, kljub dokaj dolgocasni pokrajini, ki vecinoma pomeni suho, tudi do 2 metra visoko travo, saj te vsake toliko casa na cesti preseneti kar sredi ceste postavljen kovinski sod za nafto (ki ga najbrz v trdi temi niti ni tezko nabiti na sprednji del avtomobila in kar je tudi ocitno iz oblike teh sodov, ki so pokljukani prav po vseh straneh). No, ti sodi pomenijo obvezno ustavljanje, ker se ponavadi po njih poslanjajo nic kaj entuziasticni policisti, ki jih vecinoma casa prav malo gane kaj se dogaja na cesti. Njihova delovna vnema postane ocitna le ob casu kosila in pa pred iztekom delovnega dne, ko je potrebno zbrati za pivo pa nekaj malega drobiza prinesti se domov, zato so takrat se posebej pozorni na potencialne zrtve. Vecino dneva tako tile policisti ponavadi lezerno pocivajo v kaki senci pod drevesom in ti z lenim zamahom roke namignejo, da lahko brez problema nadaljujes s svojo voznjo. Le nekajkrat pa stopijo v resno akcijo in se neomajno odlocijo, da bodo tokrat preprecili preveliko unicevanje zambijskih cest, ki jih najbolj poskodujejo preobremenjena vozila.. Nesrecniki so ponavadi minibusi, ki so skoraj vedno 250 % preobremenjeni, saj poleg cloveskega tovora (ki je ponavadi 2x vecji, kakor je to v svoji specifikaciji dolocil proizvajalec vozila) prevazajo se vso vrsto druge navlake, beri: vrece koruze, riza, kovckov, sadja in pa tudi trpecega zivalskega tovora. Le-ti nic hudega sluteci vozniki minibusov in njihovi vse prepogosto prevec zgovorni in nic kaj olikani kondukterji ponavadi padejo v roke neusmiljenim policistom, ki za krsitev vseh prometnih pravil zahtevajo lepo vsoto denarja, ki pa je seveda tudi stvar dogovora med obema strankama.

Po dveh debelih urah pisane voznje po dobro asfaltiranih zambijskih cestah (no ja, paziti je le treba, da te slucajno ne zanese na rob ceste, ker neurejene bankine so tukaj ze kar standard in prepad med cesto in robom je vcasih tako globok, da zagotovo poskoduje podvozje svojega jeklenega konjicka, kaj sele ogrozis sebe in svoje zivljenje). Vendar takoj, ko zavijes z glavne ceste, se pricne popolnoma druga zgodba, luknjaste ceste, mivka, ogromni kamni, ki prispevajo k strasno neudobni voznji, pa ceprav gre za stirikolesnika s pogonom na vsa 4 kolesa, ki prav obuzuje taksne razmere.

Po vec kot 30 km voznje po eni izmed taksnih cest smo prispeli na prvo kmetijo (hm, ne vem ce je izraz kmetija pravi, gre za velika posestva, na katerih se raztezajo ogromna psenicna, tobacna, krompirjeva, koruzna in ostala polja z najmodernejsimi namakalnimi sistemi, ograjena z elektricno ograjo z vseh strani in opozorilnimi napisi.) Mnoga izmed teh posestvev so se pred nedavnim propadala (no ja, razen svetlih izjem), zdaj pa jih uspesno vodijo beli zimbabwejski kmetovalci, ki so bili zaradi nepremisljene politike Roberta Mugabeja in njegove agrarne reforme cez noc izgani iz sosednjega Zimbabweja (oz. Zim-a, kakor mu pravijo tukajsnji prebivalci). Zdaj so s pomocjo posojil Evropske Unije ti kmetje kupili zemljo v mnogo bolj prijazni in belcem naklonjeni Zambiji. Mnogo kmetij, verjeli ali ne, je tudi v lasti nasih bivsih bratov iz Juge, kar nekaj Hrvatov in Srbov prav uspesno upravlja ta ogromna posestva, v Zambijo pa so priromali v 70. letih, ko sta K.K. (Kenneth Kaunda) in nas dragi Tito se uspeno sodelovala pri razvoju neuvrscenih.

Po neusmiljenem premetavanju nasega avtomobila po prasni cesti ob kateri se oko kar ne more nacuditi ogromnim poljem smo prispeli na Johnovo kmetijo, ki obsega 1500 hektarov in na kateri v najvecji meri goji tobak in psenico. John bo nasi organizaciji prodal svojo kmetijo, on pa bo ostal na njej kot vodja se nadaljna tri leta in bo v tem casu uvedel svojega naslednika. Medtem ko so se med clani sveta (Eugene, Carlo in John) zacela zaupna pogajanja o milijonskih vsotah, smo se mlajsi trije clani podali na raziskovalno misijo o tem kaksna je situacija na podrocju izobrazevanja in zdravstva na tem obmocju.

Na Johnovi kmetiji je zaposlenih nekaj vec kot 100 delavcev, ki so si na obrobju kmetije zgradili manjso vasico. Vecina izmed teh delavcev ima svoje otroke, ki pa do nedavnega niso imeli prav nobene moznosti izobrazevanja (in situacija ni nic bolj roznata na ostalih sosednjih kmetijah). Zahvaljujoc Trish, ki je managerjeva zena, imajo zdaj otroci na kmetiji majhno solo, ki so jo postavili iz slame in v kateri dva ucitelja poucujeta 3 razrede. Otroci imajo nekaj knjig in vsak po en zvezek in svincnik in ob nasem obisku se je zgrnila cela creda otrok, ki so nam zapeli in zaplesali. V tej soli se zdaj izobrazuje nekaj vec kot 80 otrok, ceprav se srecujejo z pomanjkanjem solskega materiala, nimajo table, solskih klopi, problem pa bo nastopil drugo leto, ko bodo morali odpreti 4. razred, saj enostavno ni dovolj prostora in denarja za zaposlitev se enega ucitelja.

Ce bo nasa organizacija prevzela kmetijo, sem predlagala, da tam postavimo manjso solo, da omogocimo vsaj malo bolj svetlo prihodnost tem otrokom. Tezava pa nastopi tudi v tem, ker bo vecina teh otrok slej ali prej postala sirot, saj so na kmetiji izvedli prostovoljno testiranje za virus HIV in rezultati niso nic kaj drugacni od nacionalnega povprecja, saj naj bi nekaj vec kakor 20 % vseh testiranih ze bilo okuzenih z virusom HIV.

Ko smo za seboj pustili kmetijo in vsa njena obsezna polja, smo se podali v najblizjo vasico Masansa, ki je kaksnih 50 km oddaljena od najbilzjega urbanega naselja Mkushi. Pot nas je najprej vodila v vasko kliniko in joj ojoj, ce vas tukaj na cedilu pusti vase zdravje. Odkar je Zambija aprila letos uvedla brezplacno zdravstveno oskrbo, se vse vaske klinike utapljajo v delu in ukvarjajo z neverjetnim pomanjkanjem zdravil, igel, mrez za komarje… Najprej smo si ogledali porodno sobo in stisnilo me je pri srcu, ko sem si predstavljala da bi morala svoje dete poviti na tej porodni mizi. Porodna miza je brez kakrsnekoli blazine ali oddeje, zenska mora leci na mrzlo kovino; v porodni sobi pa vidis le eno raztrgano skatlo, ki je nekoc vsebovala sterilne rokavice, staro kovinsko posodo in dve majhni posteljici namenjeni novorojenckom. Carski rez je tukaj se vedno znanstvena fantastika, zato ce porod ne gre najbolj gladko, zensko ponavadi prepeljejo v 50km oddaljen Mkushi. Vendar tezava nastopi, ko gre za prevoz, saj je ambulantno vozilo ze od novembra v okvari in klinika se zdaj ni zbrala dovolj denarja za popravilo.

V kliniki sta tudi dve sobi za bolnike, na zenskem oddelku sta dve kovinski postelji, na katerih manjkata jogija, zato zenske lezijo kar na mrzli kovini. Nekaj jih lezi kar na tleh, zvitih v embrio polzaju, zraven njih pa otroci, ki srepo zrejo predse, prevec utrujeni oz. bolni, da bi iz njihovih obrazov lahko karkoli razbrali. Naj vas spomnim, da je trenutno v Zambiji zima in da se temperature ponoci spustijo tudi do 4 stopinje. Klinika nima zasteklenih oken in ponoci mrzel veter hladi ze tako izcrpana in bolna telesa zen, otrok in moz.

Kljub vsem tezavam in bremenom, ki jih dozivlja zdravstvo na podezelju Zambije, pa je bila svetla tocka nasega obiska sestra, ki nas je popeljala naokoli. Ne boste verjeli, koliko energije in upanja ti lahko vlije ena oseba, ki ostaja pozitivna in nasmejana kljub vsem krizem in tezavam, s katerimi se vsakodnevno spopada.

Naslednja postojanka je bila vaska osnovna sola v Masansi in ponovno smo se morali soociti s kruto realnostjo na podezelju Zambije. Solo obiskuje 1050 otrok, za katere skrbi 12 zaposlenih uciteljev. Pouk poteka v treh izmenah, od 7. ure zjutraj pa vse do 6. ure popoldan. Ucenci imajo na voljo 6 razredov, v vsakem razredu pa kraljujejo morda tri ali stiri polomljene klopi. S sten odpada omet in nekaj vec kakor 80 otrok v enem razredu ponavadi poseda kar po tleh. Za vseh 1000 otrok sta na voljo le dve stranisci, eden za dekleta in eden za fante, zato si lahko predstavljate vrsto, ki nastane med odmorom. Najvecji problem s katerim se srecuje sola je oddaljenost nekaterih otrok od sole, saj morajo nekateri prepesaciti tudi vec kot 12 km, do svoje izobrazevalne ustanove. Sola je nekaterim dovolila, da cez teden prenocijo kar v razredu, vendar otroci spijo kar na mrzlih tleh, saj nimajo oddej, kaj sele mrez za komarje, ceprav je malarija na tem podrocju izredno pogosta. Sola svojim otrokom ne zagotavlja hrane, zato vse kar dobijo doma pretovorijo v solo in nekako prezivijo teden.

Podezeljska Zambija je bolj ali manj enaka povsod in najvecja ironija je v tem, da clovek ne opazi problemov Zambije, ce se v njej nahaja kot turist ali ce obisce le vecja mesta. Ndola na primer ponuja prebivalcu vse kar ponujajo vecja mesta, urejene zelenice, luksuzne hise, nakupovalno sredisce, internet, klimatizirane lokale, privat zdravstvene ustanove in dobre sole. Zambija je raj za vse z debelimi denarnicami, tukaj najdes urejene naravne parke, dobre hotele, visok turizem, vendar clovek mora zariti malo globje v podezelje, da opazi tezave, s katerimi se srecuje navadno podezelsko prebivalstvo. Ne glede na to, koliko se razburjam na tukajsno skorumpirano vlado, ne smem pozabiti na dejstvo, da drzava le s tezavo financira vsa potrebna podrocja, saj od skoraj 12 milijonov ljudi, je tukaj uradno zaposlenih le nekaj manj kot 700. 000 ljudi, torej le uboga ena dvanajstina prebivalstva placuje davke. Le kako naj pricakujemo boljso situacijo???

Moja najvecja zelja je pomagati vsaj enemu kancku teh otrok, da bodo lahko zacutili kaj pomeni upanje v svetlo prihodnost. Moje srce bije za Afriko in moje zivljenje naj bo boj za lepsi jutri.

Zelim vam obilico smeha in radosti in ne pozabite, da je nase zivljenje je najlepsi dar, ki smo ga prejeli. Uzivajte vsak dan, kakor da bi bil zadnji.

M.M.S.Z.

Tuesday, July 04, 2006


obisk Fair Trade (mednarodnega sejma) v Ndoli, Carol Posted by Picasa


vecerja z Development Instructors v Ndoli Posted by Picasa


Ndola, nasa vecerja v guesthouse z Eugene in Winnie Posted by Picasa

Saturday, June 24, 2006


Maggie & jaz Posted by Picasa


;) Posted by Picasa